Zgodovina – Izpitna pola 2

Koseška oborožena sila je bila temelj knežje oblasti, sporno pa je, ali so kosezi pripadali plemstvu ali knežji »družini«. Kot t. i. politično ljudstvo so kosezi odločali pri volitvah ali ustoličevanju novega kneza na Krnskem gradu (vsaj pred začetkom 9. stoletja). Po uvedbi fevdalizma po začetku 9. stoletja je bil del kosezov vključen v razvoj plemstva, večinoma pa so kot poseben sloj ostali tesno povezani z vojvodo oz. mejnim grofom. Vir: Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 58. Mladinska knjiga. Ljubljana, 1999

Ko je deželni zbor razpisan in so komisarji s pooblastilom ter instrukcijo na poti, preverimo odzivnost deželnih stanov. Knez je v razpisu deželnega zbora izrazil pričakovanje, da se bodo povabljeni srečanja z njim oziroma komisarji zanesljivo udeležili. Neposlušnim je obljubil kazen. Prihod na zbor ni bil samo pravica deželanov, ampak – poudarili smo že večkrat – bila je njihova dolžnost. Z dedno prisego so obljubili, »da bodo posploševali koristi deželnega kneza in odvračali škodo, da bodo zvesti in poslušni. Vir: Nared, A., 2009: Dežela – knez – stanovi, str. 221. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije. Ljubljana

A kadar je prišla velika nevarnost za graščaka in njegovo družino, tedaj se je zaklenil v svoj dobro utrjeni grad, kmeta pa je pustil brez pomoči zunaj – v njegovi borni koči. In če je došel potem sovražnik, moral je ubogi kmet zapustiti dvor in dom; pobegnil je visoko gor v planine in pečine, da si reši življenje. Sovražnik mu je pa požgal brez ovire in usmiljenja hišo, skedenj, vzel mu je vse, kar je našel, in odpeljal s seboj, česar ni mogel kar na mestu uničiti. Vir: Sket, J., 1997: Miklova Zala: povest iz turških časov, str. 8. DZS. Ljubljana

Ko je Rinaldo Scarlichi napovedal vizitacijo celotne ljubljanske škofije, je v pastirskem pismu razložil njen pomen z besedami: Vizitacija naj prinese obilne pastoralne sadove, obnovi duhovniško disciplino ter pripomore k pospeševanju bogoslužja in poboljšanju življenja vernikov, med katerimi naj odpravi ostanke luteranstva, čarovništva in praznoverja. [1631] Vir: Lavrič, A., 2007: Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, str. 14. Založba ZRC, ZRC SAZU. Ljubljana

Klic avtorja nemško pisane in leta 1768 v Ljubljani izdane /…/ avguštinskega meniha Marka Pohlina, ki je odločno zavračal tujce in izobražene sonarodnjake, ker da zaničujejo kranjski jezik, in slovensko govoreče sodeželane pozival, naj se ga ne sramujejo, je bil zato dvakratno prevratniško dejanje: na eni strani je spodbujal k večji samozavesti pri uporabi slovenščine, na drugi pa v jeziku odkrival vez, ki je slovensko govoreče Kranjce družila v posebno, od nemško govorečih kranjskih prebivalcev različno jezikovno enoto. Vir: Štih, P., in drugi, 2008: Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura, str. 246. Inštitut za novejšo zgodovino. Ljubljana

Zdaj pa o neki Dajnkovi ukani. Obiskal je vse župnike mariborskega okrožja ter si od vsakega dal napisati potrdilo, da si vsi močno žele uvedbo njegovih črk. Vir: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860, str. 160. Nova revija. Ljubljana, 2001

Tudi na Ižanskem je postalo praznično tiste dni. Odložili so sekire in motike, drevo je ostalo v brazdi, vile na gnoju, ljudje so pa praznovali. In ker ni bilo zapovedanega praznika, da bi hodili poslušat božjo besedo v cerkev, tedaj so odšli praznovat v gostilno. Tam se je tudi razlegala beseda, ki sicer ni bila božja, je pa bila nenavadna, zanimiva in všečna. Vir: Jaklič, F., 1926: Peklena svoboda: Povest o ljubljanski in ižanski revoluciji 1848, Slovenske večernice, 79. zvezek, str. 62. Družba sv. Mohorja. Prevalje

1. Da se politično razkropljeni narod Slovencev na Kranjskem, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom »Slovenija« zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor.

2. Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnoma tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice upeljati.

3. Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskega ne nemškega cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškem zboru namestovana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal. Vir: Melik, V., Gestrin., F., 1976: Zgodovinska čitanka za sedmi razred osnovne šole, str. 31, 32. DZS. Ljubljana

Odlomek iz pisma Matije Majerja Jožefu Muršcu, 1851:
»S politiko sedaj ni nič začeti – samo opazovati moramo, kaj se godi – in skrbno se literarnega dela poprijeti. To je sedaj naša politika.« Vir: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860, str. 404. Nova revija. Ljubljana, 2001

Slovenski gospodar je v Mariboru 20. avgusta 1868 poročal:
G. Rajiž: »Bratje Slovenci! Dogovorili ste se in sklenili, da hočete v uradnije svoj slovenski jezik in samo slovenski. Tirjajmo svoj jezik tudi v naše šole in sicer v domače ljudske šole in v više, ki se jim pravi realke in gimnazije. — Da se človek uči misliti in razumeti to, kar ga obdaja, da si zna za svoje potrebe vse sam zapisovati, da zna dobro knjigo prebirati, da časopise, to kar se po svetu dela in godi, razume, za to so ljudske šole./…/ Ves namen naših učilnic je bil ta, da bi nas bili v Nemce spremenili. Tega pa nečemo ! (Gromoviti klici: Nečemo!)« Vir: Slovenski gospodar, 20. 8. 1868, letnik 2, številka 34. Tiskarna sv. Cirila. Maribor, 1868

Ivan Šušteršič v trialističnem memorandumu Francu Ferdinandu: »Naš državno pravni program je trializem. Zavzemamo se zanj ne le iz narodnih, temveč tudi dinastičnih vzrokov; kajti pretežna masa slovenskega ljudstva je cesarju zvesta in stremi za veliko, mogočno monarhijo pod žezlom habsburške dinastije. Združitev jugoslovanskih pokrajin v tretje državnopravno telo v okviru monarhije je dinastična potreba /…/« Vir: Brodnik, V., in drugi, 2020: Zgodovina 3, str. 178. Mladinska knjiga. Ljubljana

»1. [A]vstroogrski Jugoslovani štejejo za končni cilj svojega narodnopolitičnega stremljenja popolno narodno združitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost imen, vere, pisave in dialektov ali jezikov; 2. kot deli velikega enotnega naroda stremijo, da se konstituirajo kot enoten narod, ne glede na vse umetno napravljene državno-pravne in politične pregraje, želeč skupno nacionalnoavtonomno kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji narodov; 3. […]« Vir: Brodnik, V., in drugi, 2020: Zgodovina 3, str. 179. Mladinska knjiga. Ljubljana